004 Kampanja: Peter Šepetavc

IMG_1829

Ne zamudite novega dela Kampanje! Naročite se na obvestilo po e-pošti!

Kdo naj upravlja s profili organizacij v družabnih medijih? Kje poiskati znanje o spletnem komuniciranju? Si je splet izboril svoj prostor v marketinških proračunih?

S Petrom Šepetavcem, digitalnim strategom v Renderspaceu, ki je del skupine Pristop, je računalničar, ki je v trženjske vode prestopil iz novinarskih, smo govorili o poslovnem komuniciranju v digitalni dobi. Splet si je po njegovem mnenju težko izboril svoj prostor med tradicionalnimi mediji v marketinških in piarovskih oddelkih.

Pravi, da morajo današnji piarovci in marketingarji znati dobro guglati. Prav tako je prepričan, da s profili organizacij v družabnih medijih lahko dobro upravljajo le ljudje, ki so sami aktivni uporabniki družabnih medijih. E-pošta pa po njegovem mnenju še vedno ostaja primarno orodje za notranje in zunanje komuniciranje.

Prepis pogovora:

Podcast Kampanja
Epizoda: 004
Datum snemanja: 29. julij 2015

Objavljeno: 5. avgust 2015

Trajanje: 32:02

Sogovorniki:

  • Peter Šepetavc, gost
  • Petra Slanič
  • Domen Savič

———————————————————————————————————

Domen Savič: OK, vsi mikrofoni delajo, ker imamo zdaj dva. Če se zdaj Petre ne bo slišalo, ji bomo naslednjič zbrali za operacijo glasilk, da bo pela na vse registre. Evo, četrta epizoda podcasta Kampanja. Tokrat gostimo Petra Šepetavca. Upam, da ne bo po priimku šepetal, ampak, da bo normalno govoril, ker potem bomo imeli še večji problem. Pogovarjali se bomo o digitalnem marketingu. To bo vse naredila šefica Kampanje Petra Slanič, jaz bi vas lahko samo pozdravil in zaželel prijetno poslušanje.

Petra Slanič: Hvala lepa za ta prijeten uvod, gospod Savič. Dobrodošel v Kampanji, Peter.

Peter Šepetavc: Hvala.

Petra Slanič: Peter Šepetavc je, kot je že povedal Domen, digitalni strateg na Pristopu.

Peter Šepetavc: Tako, pa nomen ni omen. To je v mojem primeru.

Petra Slanič: Ne boš šepetal, skratka. Bom jaz bolj med tihimi, kot običajno. Zdaj imam svoj mikrofon, zdaj mogoče ne bom. Treba je še povedati, da si ti v tej naši digitalni sferi bolj znan kot @peroksid. To je tvoj nickname na Twitterju že dolga leta, ne?

Peter Šepetavc: Ja, še pred Twitterjem.

Petra Slanič: Kje je nastal, od kod izvira?

Peter Šepetavc: Ne bi vedel.

Petra Slanič: Si bil pobarvan s peroksidom?

Peter Šepetavc: Ne, to je iz tistih časov, ko špilaš igrice v srednji šoli in osnovni šoli in imaš vedno nek nickname. In še nekaj, kar ima samo tri črke, ker včasih si v špilu lahko samo tri črke vpisal in potem je nekje ta peroksid nastal, ostal …

Petra Slanič: … in se obdržal!

Peter Šepetavc: In glede na to, da ne poznamo izvora, je tak mističen mogoče.

Petra Slanič: OK. Verjetno nočeš povedati, ampak v redu, bom sprejela tudi tvojo uradno razlago. Ena moja strast, ki jo zdaj tudi javno povem, je, da vsake toliko preberem biografije ljudi na Twitterju. Se mi zdi, da ljudje znamo biti tudi v teh omejenih 140 znakih kreativni. Meni je recimo zelo všeč tvoja biografija ali bio, kot ji rečemo na kratko: We are what we pretend to be. So we must be careful about what we pretend to be. Kako to, da si izbral to?

Peter Šepetavc: To sem ukradel.

Petra Slanič: Od koga?

Peter Šepetavc: To sem ukradel Vonnegutu, ki je bil sicer offline človek v svojem življenjskem obdobju, ampak je to tak stavek, ki digital oziroma social opiše najbolje. Se pravi, smo to, kar pokažemo drugim, smo še bolj to, kar drugi lajkajo. Se trudimo, tekmujemo, objavljamo najlepši krožnik in najlepši sončni zahod. Tako da je to zelo digital in social stavek od nekoga, ki takrat še ni razmišljal v smeri facebooka. Ima pa Vonnegut zelo dober Twitter profil, poln quotov, za katere nisem vedel, da so njegovi, pa sem jih že slišal. Tako da se mu splača tudi posthumno slediti.

Petra Slanič: Materiala za retvite je več kot preveč, ne?

Petra Slanič: Zdaj, ko si to začel razlagati, si povedal, da imamo vsi eno veliko masko na družbenih medijih. To je samo en delček – pozitiven delček naše osebnosti.

Domen Savič: Družabnih, no daj.

Petra Slanič: Hvala, družabnih. Social media mi gre najlažje z jezika, tako da se ne bi zapletala okrog jezikovnih prepirov spet.

Petra Slanič: The social media. Skratka mi vsi prikazujemo na social media samo en delček svojega življenja. Bi rekla, da tistega, ki je najlepši, kot si že sam rekel, tistega, ki največ lajkov potegne in tako naprej. Ali pa nek socialni aplavz dobivamo. Kako ti gledaš na to?

Peter Šepetavc: To je bilo že prej, samo nisi šel tako na široko. Imel si eno masko za svoje znance, pa eno mogoče malo bolj ekspresivno za frende, pa mogoče so te v družini še malo bolj poznali. Jaz še vedno mislim, da večina ljudi, vključno z mano, tudi samega sebe zna včasih presenetiti. Tako da maska vedno je. Zdaj imamo super luštna orodja in filtre, da si te maske lahko lepo napedenamo in imamo best life ever. In supamo in jemo in potujemo in vmes utihnemo, ko nimamo česa objaviti.

Petra Slanič: Ali pa smo žalostni ali nam je slabo v življenju.

Peter Šepetavc: Tu malo pozornosti tudi paše … lahko te cel internet tolaži, ko ti je hudo. Kar nenazadnje, če ti pomaga, ni nič slabega. Tako da to ni nekaj novega, je pa mogoče malo bolj izraženo, zato ker imamo vse to na razpolago. Vsak lahko snema, … Prej si moral povedati ali pa …

Petra Slanič: Napisat pismo!

Peter Šepetavc: Ali pa fotko pokazati, kar je še šlo, ampak si jo moral najprej razviti, pa ni bila več aktualna in res nikogar ni zanimalo, kaj si jedel tri tedne nazaj. Tako da se hrana ni slikala. Zdaj pa je to bolj hitro, bolj instant in lahko takoj, v tistem trenutku vsem, ki jih zanima, pa tudi tistim, ki jih ne, poveš, kako je fino.

Domen Savič: Samo to ni čisto res. Če pogledaš še dlje v zgodovino, na primer ekspresioniste ali impresioniste. Kaj so slikali? Hrano. Bovle jabolk, hrušk, piščanca. To je to.

Petra Slanič: Samo eno so slikali eno leto.

Peter Šepetavc: Zdaj smo vsi artisti mogoče. Vsi očitno zdaj kreiramo bovle hrane. Na tem se učiš, potem pa šaltaš naprej. Čeprav moj bivši stanodajalec je pa rad slikal rože.

Petra Slanič: Vsak ima svojo ljubezen.

Peter Šepetavc: Vse je zelo instagramatično.

Petra Slanič: Zelo! Pa gremo na stroko, ker smo podcast za marketing in odnose z javnostmi. Bi te mogoče prosila na začetku, da se sam predstaviš. Kje se je začela tvoja poslovna pot? Bil si najprej novinar, potem si prestopil na trženjsko stran. Kaj se je tukaj dogajalo?

Peter Šepetavc: Na temno stran.

Petra Slanič: Na temno stran, da. Meni se ne zdi čisto nič temna, ampak …

Peter Šepetavc: They have more cookies. Jaz sem začel kot novinar na Monitorju oziroma bolj kot geek, ki piše. Bilo je super, v roke sem dobil vse najnovejše igračke, in to takrat, ko je bilo težko dobiti tehnološke igračke kar tako. Potem se je ta zgodba malo izpela, prišli so novi ljudje, ki so bili bolj kot jaz navdušeni nad igračkami. Enkrat imaš pač dovolj lego kock. Ne, lego kock ne.

Petra Slanič: Nikoli.

Peter Šepetavc: Ostalih igračk. Potem sem se ukvarjal s prevajanjem, imel sem tudi prevajalsko agencijo.

Petra Slanič: Katere jezike si delal?

Peter Šepetavc: Angleščino večinoma, nemščino tudi, a manj. Potem pa ko imaš firmico, freelancaš in si zraven še malo geeka in imaš seveda tudi naročnike, si super pozicioniran, da se začneš ukvarjati še s čim zraven. Takrat smo že pisali press release, odnose z novinarji in influencerji smo imeli urejene. In potem je prišel facebook, kjer so se prve stvari začele dogajati. Potem sem preko tega že dobrih pet let nazaj prišel na Renderspace. Od takrat sem tu. Malo se selim po nadstropjih in pisarnah, ampak sem tukaj zdaj že … Počasi bom dobil inventarno številko.

Petra Slanič: Kje si si ti pridobil znanje o marketingu in odnosih z javnostmi? Si se naučil stroke že na strani novinarstva delno? To zagotovo, pišoč moraš biti, če si delal kot novinar tiskanega medija?

Peter Šepetavc: Ja, iz prakse proti teoriji. Nimam te klasične poti. Če gledamo ortodoksno, pomeni to, da greš študirat komunikologijo, potem za asistenta v agencijo, pa vmes imaš še veliko društev z veliko Š-ji in S-ji in greš iz teorije k praksi.

Petra Slanič: Zakaj gledaš mene?

Peter Šepetavc: Jaz sem prišel v to iz druge strani, se pravi, znal sem pisati, znal sem se izražati, poznal sem, kako to funkcionira v praksi. Potem me je včasih brcnilo v rit tudi to, da mi je falilo malce teorije, pa sem potem iz te strani postal »strokovnjak«. In zdaj se še vedno učim, kot vsi.

Petra Slanič: Absolutno. Glede na tvojo pot, ki je res specifična v primerjavi z drugimi ljudmi, ki delajo na teh področjih. Mogoče si še najbolj znal začutiti, kakšno znanje mora človek za takšno delo imeti in mogoče, če mi poveš, kaj konkretno digitalni strateg v vaši agenciji počne? Katere so tiste stvari, s katerimi se ti vsakodnevno srečuješ, ukvarjaš?

Peter Šepetavc: Mogoče bi najprej povedal, da ta digitalni v tituli je bolj nek relikt iz časov, ko smo se delili še na offline in online ekipe, ki se včasih tudi niso marale …

Petra Slanič: Niso se razumele, bi jaz prej rekla kot marale.

Peter Šepetavc: No, to je zelo diplomatsko, ja. Potem je vsak svoje odšljakal na svojih kanalih in potem smo se še potrudili, da smo to zložili skupaj. Danes je ekipa ena, marketing je digitalni in ni digitalni, je samo še marketing, je zadnjič rekel sodelavec. Kot strateg pri neki nalogi, naročniku, kjer imamo že neko ekipo na delu, vskočim na digitalu, kjer kreativci niso tako doma kot pri scenarijih za TV oglas. Iščem rešitve, kako neko idejo razdelati naprej, kaj bo šlo na katere kanale, katere kanale sploh izbrati, kakšne aktivnosti so za naročnika relevantne. Se pravi, če gledamo to agencijsko, kjer imamo kreativo in account, sem postavljen nekje vmes.

Petra Slanič: Skratka, en vezni člen.

Peter Šepetavc: Ja, je pa odvisno od projekta. Ponekod, na primer na kaki večji kampanji, so moje naloge čisto drugačne, kot če samo dodam par slajdov za prezentacijo za naročnika in potem prevzame izvedbo nekdo drug. Ponekod je moje vse od začetka do konca, ponekod pa sem zraven samo kot svetovalec.

Petra Slanič: Mi še zmeraj zelo ločujemo online in offline, ne? Kljub temu da imamo mi, ki smo za to mizo, znanje iz obeh področij in nam te stvari niso čisto samoumevne, ampak … Vedno znova se srečujemo z ljudmi, ki delajo v marketingu in PR-u ali se na kakršen koli način ukvarjajo s poslovnim komuniciranjem, ki na žalost nimajo znanja onlina. Še zmeraj leta 2015 govorimo o novih medijih. Zakaj? Kaj se je tu zgodilo? Zakaj je nastal ta gap?

Peter Šepetavc: Predvsem so tu neki zgodovinski razlogi, ker so bili to včasih dejansko ločeni oddelki, drugi ljudje. Pri klasičnih medijih so bili procesi, poti, odnosi z naročniki urejeni in se je super delalo, potem … To je zelo disruptive, da celo vejo in nek nov folk v cel proces noter vpletaš. In dokler te ne prisili, verjamem, da ljudem ni bilo OK, da so tam [mislili] … Zakaj bi pa zdaj to, kaj pa bomo imeli od tega, če gremo še naprej ali pa še nekaj dodamo? Pa tam na internetu so itak sami mulci. Kar je bilo včasih celo res. Rabilo se je nekaj časa, da se je to premaknilo. Kolikor poznam ostale agencije in nas, mislim, da smo to mejo že zelo zradirali. Je sicer še kakšna stvar ostala, za kakšen joke znotraj ekipe je ta ločnica včasih še celo OK. Ampak ne verjamem, da na katerem koli resnem projektu nekdo, ki razmišlja o videu, lahko razmišlja samo o TV-ju, ne pa o YouTubu. Ali obratno. Oziroma obratno mogoče celo malo lažje, ker danes bi si upal trditi, da lahko delaš kampanjo na onlinu, ki na offlinu ni prisotna, težko pa narediš nekaj offline, pa se na onlinu potem nič ne zgodi.

Petra Slanič: Posvetiva se za trenutek še tako imenovanim 360-stopinjskim kampanjam, kot jim pravite vi v Pristopu.

Peter Šepetavc: Buzzwords!

Petra Slanič: Buzzwords, tako. Zato te prosim, da nam razložiš, kaj to pomeni. Ravno to, o čemer sva se zdaj pogovarjala? Torej da so vključeni …?

Peter Šepetavc: To je to, da imaš pokrit celoten spekter klasičnih in novih kanalov, kot si prej rekla, da dejansko pride neka lepa shema. Saj izraza nismo izumili mi, se uporablja tudi sicer v agencijskem svetu. Štartalo je to z neko shemo, kjer so bili kanali razdeljeni v krog, nekateri so bili PR-ovski, drugi oglaševalski in tudi digital. Na koncu imaš kampanjo, ki pokrije vse. In potem na koncu pri prezentaciji zamahneš z roko in rečeš …

Petra Slanič: Eto, vse je v 360-stopinjski kampanji. Skratka, gre za usklajeno komuniciranje po vseh kanalih, čemur smo nekoč rekli integrirano tržno komuniciranje. Spet buzzword! Rabimo buzzworde.

Peter Šepetavc: Ne moreš prodajati nečesa izpred …

Petra Slanič: Nečesa, kar sem se učila pred 20 leti in je še zmeraj enako. Prav.

Peter Šepetavc: Ja, samo rabi novo ime.

Petra Slanič: Rabi novo ime. Razumem. V agenciji delaš, razumem. Torej, vrniva se k temu, kaj moraš znati, da lahko ta posel kakovostno delaš?

Peter Šepetavc: Pomoje rabiš nekaj kilometrine že v agenciji, in general te morajo nove tehnologije zanimati, moraš poznati advertising iz vseh področij. Če gledam iz sebe, ki sem fokusiran bolj na digital, digitalni del moraš dobro poznati. Imeti moraš sposobnost balansiranja med kreativnimi idejami, ki so vedno večje od časa in denarja, ki je na voljo, in tem, da na drugi strani moraš nekaj pokazati. Tudi če budžet na začetku izgleda tak, kot da se nič ne bo dalo narediti. V bistvu moraš malo poznati vse, konkretno za nastop na digitalnih kanalih moraš pa imeti tudi nekaj kilometrine za sabo.

Petra Slanič: Misliš, da je za človeka, ki upravlja s komuniciranjem na spletnih medijih nujno, da je tudi sam uporabnik spletnih medijev?

Peter Šepetavc: Ja. Sigurno.

Petra Slanič: Bolj kakovostno dela?

Peter Šepetavc: V vsakem primeru boš težko spremljal dogajanje, vedel, kakšno je stanje in kakšne novosti, če ni to nekaj, kar uporabljaš tudi za gušt. Si ne predstavljam, da bi nekdo lahko pametoval o tem, kako voziti avto, če nima izpita. Oziroma če avta ne vozi.

Petra Slanič: Če bi ti zaposloval človeka za vodenje social media profilov …

Peter Šepetavc: Mi vsakega pogledamo, ne samo za social media. To, da imaš spedenan svoj nastop na webu, so kar plus točke. Tudi za ne-digital pozicije, če to še obstaja.

Petra Slanič: Če to še obstaja, lepo si povedal. Kje se izobražuješ ti? Kje ti iščeš novo znanje? Kaj bi priporočal? Kje poiskat znanje na tem področju? Mogoče za nekoga, ki živi še v offline svetu, pa je četa 2015 ugotovil, da je zdaj res zadnji čas, da se pridruži družbenim omrežjem? Kam naj gre, kje naj začne iskati?

Peter Šepetavc: Za začetek mora sam priti gor. Potrebuje svoje profile, da bo tam podatke zbiral na kup. V mojem primeru je Twitter nek glavni vir nekih informacij – linki vodijo pač vsepovsod naprej. Jaz sem še digitalec stare šole in uporabljam RSS. Tam imam nek nabor medijev, nekatere spremljam že 15 let in so mi še vedno relevantni. Drugače pa se mi zdi, da se največ naučim ali najdem novega čisto nevede, ob kakšnem random klikanju po spletu. Na primer, ko ti nekaj uleti, ko se nekaj šera. Ravno zato so družbena fina za tovrstna raziskovanja. Ker če imaš nek seznam Twitterašev, ki jim slediš in ki je dovolj raznolik, ti v feed leti ogromno linkov, informacij, vicev, bedarij in podobno. Zelo hitro dobiš nek osnoven pregled, ki ti pove, kam iti naprej bolj globoko raziskovat. Dobro se je čim prej naučiti dobro guglati, ker tega ljudje ne znajo najbolje, čeprav mislijo, da znajo.

Petra Slanič: Kaj pomeni dobro guglati, Peter?

Peter Šepetavc: To pomeni, da veš, kaj vpisati, da boš dobil med zadetki vsaj približno nekaj, od koder lahko iščeš naprej, če že nisi prišel do končnega rezultata.

Petra Slanič: To najbrž pomeni, da moraš Google zelo dobro poznati. Zelo dobro vedeti, kako funkcionira celoten sistem, od SEO-ja naprej. Povej, kje začeti. Kako človeka naučiti dobro guglati?

Peter Šepetavc: Pomoje to ni treba, da je tako tehnično. Treba je v začetku malo vztrajnosti, da se greš malo igrat z nekimi ključnimi besedami ali frazami in podobnim. Zelo hitro vidiš, kaj ti ven leti, ko nekaj vpišeš. Zelo hitro vidiš, kdaj dobiš zelo relevantne rezultate, kdaj dobiš zelo splošne rezultate in kdaj dobiš kar nekaj. Te tri opcije so nekje možne. To je vaja, osnovni skill, to ni nekaj, kar je glamorous, tudi iskalnik sam po sebi ni glamorous. Google danes ni seksi firma, razen v tem, da vsi mislimo, da so bajne plače in da vsi dobijo za milijardo delnic, ki delajo tam. Je pač orodje, če hočeš normalno uporabljati net, kot je orodje banka, če hočeš dobivati plačo. Treba je zabiti tisoč žebljev, da veš, kako uporabljati kladivo.

Petra Slanič: Se dotakneva še ene stare oblike komuniciranja.

Peter Šepetavc: Koliko stare?

Petra Slanič: Zelo stare. Jaz sem imela prvi elektronski naslov leta 1996.

Peter Šepetavc: Potem sem te še malo prehitel.

Petra Slanič: Ali ’95 celo. Saj ne vem. Skratka, zakaj hudiča elektronska pošta še zmeraj obstaja in kam misliš, da se bo razvila in zakaj hudiča je ljudje še danes ne znajo uporabljati? In kako bi jo bilo najbolj pametno uporabljati? Govorim o ljudeh, ki CC-jajo, BCC-jajo, chatajo po elektronski pošti.

Peter Šepetavc: Mogoče jaz nisem pravi naslov, predvsem za to, kako se jo naučiti uporabljati. Mi smo in general zelo k e-pošti nagnjena firma. Pri nas se vse zgodi v mailih. Imamo ogromno mailov in verjetno bi se kakšen strokovnjak za optimizacijo, ki bi prišel in pogledal te naše procese, zgrozil ob tem, koliko časa porabimo za odgovarjanje na e-pošto. To je velik no-no. Saj so bili poskusi, ampak trenutno ni nekega orodja, ki bi ga lahko uporabljali za interno komuniciranje, za navzven z zunanjimi naročniki, ki bi bilo na voljo, in ki bi ga vsi ti ljudje tudi uporabljali. Saj je super, če se vsi mi interno dogovarjamo in vse zmenimo v nekem kul novem e-mail orodju, potem pa vključimo še koga zunanjega, ki tega orodja ne uporablja in bomo od tam naprej spet cc-jali in bcc-jali. Pomoje se da to zoptimizirati, da gledaš samo enkrat na uro …

Petra Slanič: Trikrat na dan.

Peter Šepetavc: To tukaj ne bi funkcioniralo, zato ker uporabljamo mail kot chat in je dvakrat na dan čisto nedopustno. To je zdaj samo malo joke. Samo malo.

Petra Slanič: Razumem.

Peter Šepetavc: Nisem še videl ničesar, kar bi me prepričalo … Verjamem, da je to slabo.

Petra Slanič: kako iti naprej, to je moje vprašanje. Dvajset let je okrog.

Peter Šepetavc: Dokler je znotraj ene pisarne, gre … E-mail je zaenkrat here to stay, prav zanima me, kaj bo boljšega. Se pa dela na avtomatizaciji. Recimo Google vsaj na svojih e-poštnih strežnikih veliko dela na tem, da se stvari avtomatsko zgodijo, ko ti dobiš pošto. Na primer ko dobiš potrdilo za check-in za Ryanair, ti on to avtomatsko doda v koledar. Vsaj ta del bo mogoče slej ko prej zginil in se zapisal ter te počakal tam, kjer te to zanima. Recimo eno uro, preden moraš iti od doma na avion. Za chat pa ne vem. Problem je veliko ljudi naenkrat prestaviti na nekaj novega. Mogoče počasi. Na hitrico se pa ne bo nič zgodilo.

Petra Slanič: Če mi dovoliš še eno stvar, ki sem si jo ravno zadnjič dopisovala po Twitterju glede elektronske pošte. Mislim, da je edini pametni nasvet, kako pravilno uporabljati elektronsko pošto: Uporabljaj jo kot navadno pismo. Torej zloži noter vse informacije, ki so potrebne, da človeku na drugi strani predaš informacijo. In ne pošiljaj šestim osebam naenkrat šest pisem, če res ni nujno.

Peter Šepetavc: Kaj pa če štiri korake naprej itak veš, da boš nekoga moral dodati v korespondenco?

Petra Slanič: To so večni problemi.

Peter Šepetavc: Saj pravim, da mi ne znamo uporabljati elektronske pošte.

Petra Slanič: Jaz si želim od tebe slišati, kako jo uporabljati, da nismo zaspamani in zasuti, ti pa mi govoriš, da chatate tudi pri vas.

Peter Šepetavc: Nismo pravi naslov. Jaz tudi še nisem videl tega recepta, kako bi bilo to boljše. Tako da mogoče je pa to to.

Petra Slanič: Mogoče bo pa kakšen start-up naredil …

Peter Šepetavc: Mogoče je pa to tisto, kar paše zraven k temu, da delaš v službi, kjer sediš za računalnikom. To vključuje eno uro outlooka ali gmaila na dan.

Petra Slanič: OK, ubil si vse moje upanje s tem odgovorom, ampak hvala.

Peter Šepetavc: Saj delajo start-upi na tem, ampak niso še prišli do nas.

Petra Slanič: Dajva še eno vprašanje: kako se ti izklopiš? Kdaj se ti izklopiš s spleta? Kako uporabljaš svoje napravice?

Peter Šepetavc: Jaz se ne izklapljam veliko.

Petra Slanič: Notificationi? Obvestila? Kako imaš to naštimano?

Peter Šepetavc: Notificatione imam kar izključene, ker jih ne rabim za mail, če imam outlook ves čas na zaslonu odprt. In danes ko imamo vsi tablice in ne vem kaj, ne rabim, da mi zapiska šest stvari naenkrat. Pa tudi takrat, ko nisem priklopljen, se mi zdi normalno, da malo pogledaš … Ne verjamem, da če takoj nehaš jesti karbohidrate, da je to dobro zate, ker temu rečeš dieta. Ne verjamem, da je nek hud benefit, če si 11 mesecev na leto ful online in ful delaš, potem si pa vzameš 14 dni in je to še nek statement. Ne da ti dejansko koristi, ampak zato, da boš offline. In potem 14 dni gruntaš, kaj ljudje objavljajo na instagramu in podobno. Jaz se ne odklapljam, izključene imam notificatione. Grem bolj na to, da gledam stvari tako, kot paše meni. Zato ful ne maram telefonskih klicev, ker jih ne moreš sprejeti čez deset minut, ampak se moraš kar takoj javiti. To je zelo analogen princip. Tako kot, ne vem, včasih si moral na televiziji seriji gledat, ko ti je takrat še TV Ljubljana določil, zdaj pa si lahko izbereš, kdaj boš. Tudi jaz bi si rad izbral, …

Petra Slanič: … kdaj boš govoril z nekom po telefonu?

Peter Šepetavc: Kdaj bom refreshal Twitter, kdaj bom pogledal na facebook. Je pa res, da potem gledam ful in se mogoče ne vidi, da nimam notificationov.

Petra Slanič: Zelo zanimivo, da nimaš.

Peter Šepetavc: Je pa recimo en device, ki bi ga izpostavil v tem kontekstu. Kindle, ki ga sicer vsi razumejo kot tablico, ampak point kindla je, da to ni tablica. Ker ni notificationov. Ko bereš knjigo ali daljši tekst, je super, če ti ne skače nič vmes, če ne greš pogledat neke slikice, če ne dobiš pošte, ampak … Tudi če je na drugem devicu, si vzameš pavzo in greš pogledat. To je e-knjiga, ni računalnik, ki zgleda kot e-knjiga.

Petra Slanič: Zanimivo. Še vprašanje s Twitterja. Za konec. Od @alter_nacija. Sem ga malo poenostavila, ker mi ga je poslala tudi po direktni pošti. Kaj meniš o tem, ali je pri upravljanju s profili blagovnih znamk treba povedati, katera oseba s profilom upravlja ali naj bo znamka znamka in naj se ne identificira s svojim upravljalcem?

Peter Šepetavc: No, Anuška, to je zelo odvisno, kako sicer komunicira podjetje. In tudi odvisno od tega, kaj podjetje tam počne. Če je to profil, kjer je napisano, to je pa naš CEO, direktor, vodja marketinga ali kdor koli, ki svoje misli meče na internet. Mogoče zraven še disclaimer, da to mogoče ni realna politika podjetja … Če je tak način komunikacije, tudi ni važno, kje v hierarhiji tega podjetja je ta oseba, ki to komunicira, potem je smiselno, da se zraven napiše tudi ime. Če imaš pa ti Twitter za tech support kanal, kjer resnici na ljubo v večjih podjetjih lahko v tem oddelku dela 20 ljudi in odgovarja na telefone, na Twitter … Jaz tam nočem Janeza, jaz hočem, da bo internet začel spet delati ali pa, da povem, da so bila jabolka švoh v trgovini in take stvari. Tam jaz hočem rešitev problema. Saj je super, če vem, kdo je problem rešil, lahko tudi naknadno pohvalite tega in tega, kar ljudje tudi počnejo, ni mi pa pomembno, da v Twitter biografiji piše, kdo to je. Just fix it.

Petra Slanič: Torej: bodi znamka, jaz pa sem kupec in od tebe hočem rešitev problema.

Peter Šepetavc: No, razen če je znamka že sama po sebi toliko personalizirana, da je oseba že znamka. Če bi Elon Musk na Twitterju komuniciral za Teslo, potem verjetno to poveš. Ker on je brand sam po sebi. Neka random oseba, mogoče celo neka zunanja agencija, marketingar … Zakaj bi moral tudi on sebe privat izpostavit, če je to njegov job? To ni njegov mission.

Petra Slanič: OK. Najlepša hvala. Zaključujeva.

Peter Šepetavc: To je to? Hitro.

Petra Slanič: To je to. Čao!

Peter Šepetavc: Čao!

Spremljajte:

Twitter profil Petra Šepetavca – https://twitter.com/peroksid
Twitter profil Pristopa – https://twitter.com/pristop

Bralna značka:

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.